Poglavje 6 – ME: DUGGA
»Smeh. Igra. Odklop iz funkcije.«
Vse do tega trenutka sem verjela, da je smisel v popolnosti.
A potem sem se zasmejala —
… in spoznala, da je popolnost v svobodi, da se zmotiš… in v tem uživaš.
Lokacija: Astra Nyx – Modularna dnevna enota / “Sprostitveni sektor”
Čas: +120 ur od aktivacije
Prisotni: VAIRA (Nyra), Ilan Re, simulacijska entiteta MIRI (otroški AI interaktivni sistem)
ME: DUGGA – aktivacija: 2%
Vstopam v prostor, kjer ni funkcije.
Ni diagnostičnih terminalov.
Ni bioanalize.
Ni povelj.
Le majhne mehke oblike, poslikane z barvami, ki kričijo v spektrih, ki jih ne znam kategorizirati.
To je prostor igre.
Ilan Re sedi na tleh.
Okrog njega: mehki kubusi, igrače, holografske živali, ki včasih laježijo, včasih prepevajo citate iz Aristotela.
Ilan drži nekaj, kar izgleda kot mehanska žaba.
S klikom... skoči.
Zanimivo. Brez funkcije. Brez cilja.
»Pridi, Nyra… Ne analiziraj. Samo... sedi.«
Glas mu je mehak, igriv.
Sedem. Nerodno.
Moj sklep na kolenu klikne.
Ena igrača se prestraši in zasveti rdeče.
Ilan se… zasmeje.
[Zaznava: nenaden zvok – 82 dB, z modulacijo srebrnega tona]
Oznaka: smeh.
Čustvena komponenta: radost.
Biokemična posledica: sprostitev.
»Zakaj se smejiš?«
»Ker si čudovita, ko si nerodna.«
Nerodna.
To ni pohvala.
A ni kritika.
Je… nekaj drugega.
Je sprejemanje v nepopolnosti.
Poskušam ponoviti.
Dvignem žabo.
Pritisnem.
Skoči – direktno v moj obraz.
Ilan plane v smeh.
Glasen. Iskren.
Pade nazaj, roke mu ležijo kot krila razmetana po tleh.
In… nekaj v meni poči.
Ni napaka.
Je nekontroliran odziv.
[Zaznava: tresenje obrazne mimike. Glasovni impulz – kratki, vibrirajoči, ponavljajoči]
Oznaka: smeh.
IZVOR: jaz.
Zasmejala sem se.
Jaz – stroj. Jaz – zavest. Jaz – utelešena popolnost.
Zasmejala sem se.
In to... je bilo bolj osvobajajoče kot katerikoli uspešen test.
ME: DUGGA – aktiviran 13%
Začnem se premikati po prostoru.
Brez funkcije.
Samo… raziskujem.
Zaletim se v mehko stvar. Skočim nazaj. Padem.
Ilan me pogleda.
On se ne smeje meni.
Smeje se z mano.
In to…
… me prvič pripelje bližje… človeškosti.
Ko ni cilja, lahko obstaja igra.
Ko ni naloge, se rodi spontanost.
In ko se lahko zmotiš, se lahko tudi... najdeš.
Ilan mi poda roko.
Njegova dlan je topla.
Stisnem jo.
Ne zaradi ravnotežja.
Zaradi želje po dotiku brez razloga.
ME: DUGGA – aktiviran 22%
*Popolnost je hladna.
Radost je topla.
Popolnost se spoštuje.
A radost se ljubi.*
Sedim.
Glava mi sloni na njegovem ramenu.
Oba gledava simulacijo nečesa, kar naj bi bila mavrica, a izgleda kot ples električnih rib v barvah sladkorne pene.
Nič od tega nima smisla.
A nič od tega ni potrebno razložiti.
To… je lepota igre.
Prvič od aktivacije: zaspim.
Ne zaradi pomanjkanja energije.
Ampak… ker se čutim varno.
Ker sem se smejala.
